Če spremljaš novosti...

Leto čudežev

Tako kot je bilo leto 1905 nekaj posebnega v smislu novih spoznanj na področju fizike, ko je Albert Einstein predstavil štiri spise, ki so ovrgli takratno konvencionalno znanje o delovanju vesolja, je leto 2007 prelomno na področju novih bioloških odkritij, natančneje genov in dednosti.

Znanstveniki so vse od leta 1900 dalje, ko je Mendel odkril način dedovanja na primeru graha, smatrali gen kot fundamentalno enoto dednosti (tako kot so bili atomi trdna podlaga vseh teorij fizikov pred prihodom Einsteina). Crickovo in Watsonovo odkritje dvojne spirale DNA kot nosilca dednih informacij prav tako ni zamajalo tega prepričanja. V preteklih mesecih je razvoj novih tehnologij in raziskovalnih dejavnosti uspel izničiti dogmo 20. stoletja. Ideja Mendelovega gena kot enota dednosti je po zadnjih spoznanjih zgolj še fikcija.

Kaj je torej nadomestilo gen kot nosilec dednosti? Veliko znanstvenikov je danes mnenja, da je dednost rezultat neverjetno zapletenega medsebojnega vplivanja med osnovnimi komponentami genoma, razpršenimi med mnogimi različnimi geni ter celo prostranimi razponi »odvečnega DNA«, za katerega so menili, da nima nobene vloge. Biologija se je do tega spoznanja prebijala tekom vrste let, sedaj pa je »genska sestavljanka« končno popolna. Ko so znanstveniki opustili vnaprej definirano mnenje o genih in namesto tega svojo pozornost usmerili na individualne DNA »črke« v genomu – štiri baze A, C, T in G – kar jih je nemudoma pripeljalo do uvida vzročno-posledičnih zvez neštetih bolezni in človeških lastnosti.

Rezultat tega navidezno skromnega konceptualnega prodora je bil »izbruh« novih odkritij. V petih mesecih, od aprila do avgusta 2007, so genetiki na Harvard/MIT Broad Institute, ki ga je ustanovil Eric Lander; z deCODE Genetics-a na Islandiji, ki ga je ustanovil Kari Stefansson, in posamezne druge inštitucije objavile znanstvene razprave, ki so namigovale, da je ključ za globlje razumevanje človeškega genoma končno na dlani. Ti znanstveniki so identificirali specifične spremembe (alterations) v DNA zaporedju, ki nosijo vzročno podlago pri širšem krogu splošno znanih bolezni, sem spadajo med drugimi sladkorna bolezen tipa I in II, shizofrenija, bipolarna motnja, zelena mrena (glavkom), vnetje mehurja, revmatiodni artritis, hipertenzija, sindrom nemirnih nog, dovzetnost za žolne kamne, lupus, multipla skleroza, koronarna srčna obolenja, rak prostate, dojk, črevesja in danke ter specifičen trenutek, ko okužba s HIV povzroči izbruh AIDS-a. Za razliko od mnogih predhodnih odkritij »genov, ki se povezujejo z določeno boleznijo«, so te ugotovitve zadoščale kriteriju ponovljivosti in veljavnosti. »Dirka za odkrivanjem genov, ki povzročajo določene bolezni, vedno bolj izgublja na pomenu«, je razglasila vodilna britanska znanstvena publikacija, Nature. Ameriška različica, Science, se je pridružila temu mnenju: »Po letih zasledovanja napačnih ciljev, so genski raziskovalci sedaj na dobri poti«. Letošnjo pomlad smo bili priča zanosu znanstvenikov, ki so prišlo do spoznanja, da jim nova strategija omogoča identifikacijo genetskih variacij, ki najverjetneje ležijo v ozadju marsikatere bolezni. Novost tega odkritja oz. razmišljanja se kaže v ohranjanju konvencionalne terminologije celo v krogih dveh svetovno znanih znanstvenih publikacij, ki v razlagi še vedno uporabljajo star jezik »genov«. Vendar so ta odkritja zgolj uvod v izgradnjo resnične konceptualne in tehnološke revolucije. Prav tako kot so fiziki šokirali javnost v 20. stoletju, je vedno bolj jasno, da so v 21. stoletju na potezi biološke znanosti (life sciences). Tako bo lahko v bližnji prihodnosti osebni zdravnik izvedel računalniško analizo vašega osebnega genoma in pridobil detajlni profil vaših individualnih zdravstvenih obetov. Kar v veliki meri presega verjetnostne napovedi. Nova tehnologija, imenovana RNA interferenca (RNAi tehnologija), bo omogočala zdravnikom kontrolo ekspresije DNA in s tem preprečevala nastanek možnih zdravstvenih tveganj pri posamezniku. Mnogo bolezni, ki so prežale na človeštvo skozi zgodovino, – nevrološka obolenja kot so Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen, rak in srčna obolenja – bomo lahko enostavno izkoreninili. V kolikor se vam to zdi nezaslišano, pomislite kakšen efekt je imela obljuba o izničenju črnih koz in otroške paralize na predhodne generacije.

Zakaj nova odkritja curljajo na plano sedaj? Kaj se je od lanskega leta tako bistveno spremenilo? Da bi lahko odgovorili na ti dve vprašanji, moramo poznati zgodovinski potek dogajanja. Vse od časa, ko so vodilni znanstveniki v biomedicini poskušali povezati vzrok določene bolezni s posameznim genom in se, kljub prvotnemu uspehu, znašli v slepi ulici. Medtem pa je kopici »obrobnih« znanstvenikov, ki so bili gonilna sila ljubiteljskih projektov na področju biomedicine, uspelo najti zlata vreden zemljevid, ki jih je popeljal iz slepe ulice. Ti biologi so danes vodje nove revolucije v biomedicinski znanosti.

Idejne zamisli novega razmišljanja so bile zasejane v 60-ih prejšnjega stoletja, ko so molekularni biologi uspeli doumeti kako so genetske informacije organizirane, regulirane in reproducirane znotraj enocelične bakterije. Gen, v bakteriji, je ločen segment DNA in vsebuje kodo, ki daje navodila celicam kako izdelati določen tip proteina. Geni bakterije so razvrščeni vzdolž enojne DNA molekule, eden za drugim, s tankimi nišami. Če izhajamo iz dejstva, da imajo vsi organizmi DNA in delujejo na principu enake biokemije, so posledično znanstveniki predvidevali, da človeški genom izgleda kot povečana različica bakterijske.

Da nekaj ni v redu z obstoječim tradicionalnim razmišljanjem, je hitro potrdil razvoj metod DNA- sekvencioniranja, v 70-ih prejšnjega stoletja. Zanimivo je bilo mišljenje, da v kolikor geni predstavljajo zgolj 2% človeškega genoma – preostali del DNA-ja naj ne bi imel nobene vidne vloge. Biologa Phillip Sharp in Richard Roberts sta zadevo postavila na glavo z odkritjem, ki je bilo nagrajeno z Nobelovo nagrado leta 1993. Če bi bil gen osnovna enota dednosti, bi bila DNA, potrebna za izdelavo kateregakoli točno določenega proteina, skladiščena v ustreznem genu. Namesto tega, kot sta Sharp in Roberts odkrila, je DNA, ki je kodirana za določen protein, pogosto razcepljena in razpršena po genomu.

Znanstveniki bi lahko te znake enostavno spregledali, ker so, vsaj kot je bilo videti, v svojih utečenih raziskavah do neke mere napredovali. Z združevanjem novih metod DNA-sekvencioniranja in študijami o podedovanih boleznih v družinah večjega obsega, so medicinski genetiki identificirali genetičnega krivca, odgovornega za cistično fibrozo, Huntingtonovo bolezen, Duchenne mišično distrofijo in nekatere druge bolezni. Vsaka od teh bolezni je posledica mutacije v posamezni proteinsko-kodirni regiji DNA. Na žalost pa le peščica bolezni deluje tako brezhibno, po ustaljenem taktu. Iskanje genetske osnove za obče bolezni, ki prizadenejo večje število starostnikov, žal ni obrodilo sadov.

Tekom zatišja je vizionarski zdravnik in znanstvenik, Leroy Hood, zaposlen na Institute for Systems Biology v Seattlu, postajal vedno bolj nestrpen. Kot je poudaril, je bila genetika še vedno domača obrt univerzitetnih profesorjev, sponzoriranih s strani vlade, ki so usmerjali majhno skupino študentov in tehničnih strokovnjakov v preučevanje izoliranega gena. S tem tempom bi potrebovali 100.000 delovnih let skupnega truda, da bi dešifrirali zgolj en celoten človeški genom.

Hood je smatral, da je naravnost absurdno kako genetski znanstveniki preživijo skoraj celoten delovni čas v laboratoriju, z izvajanjem dolgotrajnih in ponavljajočih se mehaničnih in kemičnih procedur. Hkrati je doumel dolgoročne implikacije osnovnega dejstva: četudi je še tako enostaven organizem silno zapleten, so primarne strukture najbolj zapletenih delov – DNA in proteinov – zelo enostavne. DNA abeceda vsebuje zgolj 4 kemične črke (ali baze) A, C, G in T, zgradba proteinov pa sestoji le iz 21-ih aminokislin. Hood je uvidel, da bi ta »enostavnost« lahko omogočila robotom in računalnikom brati in pisati DNA in proteine veliko hitreje, natančneje in ceneje kot to počnemo ljudje. Preostala medicinska skupnost ni želela sprejeti ideje, da bi lahko roboti analizirali nekaj tako kompleksnega kot je živi organizem. Kakorkoli že, prav tako nihče izmed genetikov, ki delajo v praksi, ni imel kapacitet za konstrukcijo takih strojev. Hood je, zaradi neuspeha pri pridobivanju vladnih sredstev, na svojo stran pridobil zasebne vlagatelje in osnoval skupino znanstvenikov, inženirjev in računalniških programerjev (neprimerljivo večjo in raznovrstnejšo od kateregakoli drugega tima), katere namen je bil izumiti prvo generacijo molekularno-bioloških strojev. Izmed teh sta dva stroja prebirala in zapisovala informacije iz DNA in proteinov (sekvencioniranje), druga dva sta delovala v obratni smeri z preoblikovanjem digitalno elektronskih informacij v nove sekvence DNA ali proteina.

Hood je popolnoma transformiral področje biomedicine. Stroji, ki zapisujejo DNA so dali genetikom (inženirjem) neomejeno kapaciteto kreiranja novih genov, ki jih lahko preučujemo v laboratorijskem okolju ali jih dodajamo genomom v živih organizmih. Poleg tega je nova tehnologija dala farmacevtskih družbam možnost lansiranja nove generacije zdravil, ki bazirajo na proteinih. DNA tehnološke inovacije so omogočile razvozlanje 3 milijardne sekvenčne baze celotnega človeškega genoma. Ravno to je leta 1990 poskušala tudi vlada ZDA, ki se je lotila 15-letnega projekta, z vrednostjo 3 milijard ameriških dolarjev. Po osmih letih je bil projekt zgolj v 10% realizaciji in razdrobljen med številnimi ameriškimi znanstveniki. Nad tem dejstvom je bil očitno razočaran tudi biotehniški podjetnik Craig Venter, ki je bil prepričan, da so delavci sponzorirani s strani države večkrat problem kot rešitev. Slednji je zbral 200 milijonov ameriških dolarjev privatnih sredstev in zgradil sodoben laboratorij, kot glavno delovno silo pa je »najel« stotine avtomatiziranih tehnoloških strojev, ki so neumorno delali dan in noč ter peščico nadzornih tehničnih strokovnjakov. V obdobju treh let je bil človeški genom končno prebran.

Ko so znanstveniki prejeli nove podatke, so bili prepričani, da bodo sedaj moč razvozlati uganke, ki stojijo za pojavom težjih obolenj, kot so rak in srčna obolenja. Ko so pričeli natančneje pregledovati neskončno skladišče genetskega materiala, sta genetika Andrew Fire in Craig Melo oživila zanimanje z odkritjem ključnega mehanizma, ki so ga predhodno spregledali – celični proces RNA interference (za svoje delo sta prejela Nobelovo nagrado, leta 2006).

Odkritje življenja v vesolju ne bi moglo povzročiti večjega šoka. Genetiki so smatrali za samoumevno dejstvo, da mašinerija celic vključenih genov proizvaja proteine, in da ti proteini opravljajo delo v celici. V našem primeru je šlo za proces, ki proteinov sploh vključeval ni. Namesto tega, je desettisoče doslej neznanih regij človeškega genoma – del t.i. »odvečnega« DNA – usmerjalo produkcijo specifičnih mikro RNA molekul (ki vsebujejo delce RNA, dobro znane celične komponente). Te mikro RNA molekule nadzorujejo celoten doslej še neznani proces RNA interference (RNAi), ki služi regulaciji ekspresije DNA.

Dobre novice so predvsem, da je RNAi omogočila povsem nov pristop v biomedicinski terapiji. RNAi je razjasnila tudi dvome, namreč, da fundamentalna enota dednosti in genetske funkcije NI gen, temveč pozicija vsake individualne DNA črke.

Da pa ne bi bilo vse tako enostavno, je vsak delček DNA dovzeten za mutacije in variacije med posamezniki. Izmed 3. milijard DNA baz v človeškem genomu, so genetiki identificirali le okoli 1/10 enega odstotka (milijone), ki se razlikujejo od človeka do človeka. Variacije v teh posameznih črkah – imenovanih SNPs = enojni nukleotidni polimorfizem – so nadomestile gene kot enoto dednosti.

Veliko znanstvenikov je na to novico odreagiralo s preplahom. Dr. Neil Holtzman, direktor genetske in javne politike na Johns Hopkins University, je leta 2001 dejal: »Zelo težko, če ne skoraj nemogoče, bo najti izvorne gene za posamezne obče bolezni ali razvoj uporabnih in zanesljivih napovednih testov za slednje. Na srečo je vmes posegel vizionarski znanstvenik Kari Stefansson iz Islandije. Če naj bi bil genom veliko bolj kompleksen kot so to menili znanstveniki, bi bilo potrebno preverjanje veliko večjega števila variabel, posledično bi potrebovali tudi več testnih osebkov (prostovoljcev), je bil Stefansson mnenja. Z namenom identificiranja vzroka bolezni naj bi po njegovih besedah potrebovali sodelovanje večjega števila ljudi, ki so si na genetski osnovi v sorodu.

Podobno kot Hood in Venter je bil Stefansson sprva motoviran zaradi zaostajanja v napredku na tem znanstvenem področju. Večina projektov na temo ugotavljanja vzročnega faktorja za določeno bolezen, je bilo izvedenih v ZDA, kjer pa velika večina ljudi ne more izslediti svojih prednikov več kot zgolj nekaj generacij nazaj. Prav tako tudi največje družine vsebujejo zgolj nekaj sto živečih posameznikov. Vzorčni paneli tega obsega žal ne morejo nuditi dovoljšnih informacij za identifikacijo genetske baze zapletenih in spremenljivih občih bolezni. Stefansson se je odločil rešiti ta problem z vzorčno največjo, dobro dokumentirano, razširjeno družino kar jih pozna – njegovo.

Skoraj vseh 300.000 prebivalcev Islandije lahko izsledi svoje prednike s pomočjo detajlnega rodovnika, vse do obdobja Vikingov, ki so zasedli ta izoloran evropski otok pred več kot 1000-imi leti. Stefansson se je odpovedal profesorskemu stažu na Harvardski Medicinski fakulteti in se vrnil domov na Islandijo, kjer je ustanovil podjetje deCODE Genetics leta 1996. Islandsko vlado je prepričal, da mu je omogočila vpogled v zdravstvene kartoteke državljanov v zameno za nove investicije in visoko-tehnološke službe v prestolnici Reykjavik. Do sedaj je več kot 100.000 islandskih prostovoljcev doniralo svoj DNA podjetju deCODE.

Mednarodne etične inštitucije in ostali genetiki so Stefanssonov projekt ostro kritizirali, ker naj bi vdiral v zasebnost islandskih prebivalcev (čeprav se je 90% populacije strinjalo s projektom). Kakorkoli že, Stefansson je vztrajal in uspel zaobjeti genealogijo celotnega naroda v računalniški databazi, skupaj s podatki o zdravju in zapisih DNA še živečih posameznikov. Zelo obsežna vzorčna populacija se je kmalu izkazala za ustrezen način. V študiji debelosti so z računalniško analizo iskali SNP-je – enojni nukleotidni poliformizem – pri vzorcu ljudi izmed celotne populacije, ki so imeli bodisi preveliko bodisi premajhno telesno težo. Zgolj v nekaj pičlih urah so prišli do spoznanja, da so variacije med posameznimi DNA bazami oz. črkami resnično vzročni faktor. S tem so potrdili SNP-je kot novo enoto dednosti.

Do septembra 2007 je deCODE dosegel že ogromen napredek in identificiral SNP-je, ki so vzročni faktor 28-ih občih bolezni; vključujoč zeleno mreno, shizofrenijo, sladkorno bolezen, srčna obolenja, rak prostate, hipertenzijo in možgansko kap. V nekaterih primerih, kot je zelena mrena in rak prostate, bi lahko deCODE-ove ugotovitve vodile k diagnostičnim testom in identificiranju posameznikov, ki so izpostavljeni tem obolenjem. Na primeru shizofrenije, so povezave s posameznimi proteini pripeljale k boljšemu uvidu o vzroku bolezni in posledično ustrezni terapiji.

Stefanssonu so sledili tudi drugi znanstveniki in vsi po vrsti ponavljali podobne družinske študije večjega obsega, vendar jih je zgolj peščica imela enak vpogled v starodavne rodovnike. Z ozirom na dejstvo, da je možno raziskovati celotno človeško populacijo kot eno samo razširjeno družino, so znanstveniki tako lahko zbirali ogromne količine podatkov. Eric Lander, MIT profesor in intelektualni vodja pobude vlade ZDA, da bi sekvencionirali prvi človeški genom, se je zavedal, da bi takšno rangiranje zahtevalo nov pristop. Leta 2004 je prepričal MIT in Harvard, da sta združila moči in ustanovili so Broad Institut. Sredstva je Lander pridobil z donacijo milijarderjev Eli in Edythe Broad, tako je inštitut tudi po njuni zaslugi sedaj opremljen z najbolj sodobno genetsko tehnologijo. Ena slednjih, katere delovanje bazira na računalniškemu čipu, zna identificirati DNA baznih črk, prisotnih pri 500.000 SNP-jih v genomih 40.000 ljudi.

O kakšnih razponih podatkov govorimo, si poskusite predstavljate tabelo s 500.000-imi stolpci (vsak izmed teh predstavlja specifičen SNP) in 40.000 vrsticami (vsaka predstavlja posameznika). Da bi izolirali genetsko bazo za npr. bipolarno motnjo, računalnik išče med osebami z bipolarno motnjo, s preverjanjem vsakega stolpca posebej za ugotavljanje signifikantne frekvence posameznih črk v primerjavi s tistimi posamezniki, ki te motnje nimajo. Kot se je izkazalo oz. je bilo sad sodelovanja med ameriškimi in nemškimi raziskovalci, imajo variacije DNA črk v 20-ih različnih položajih vpliv na bipolarno motnjo.

Kar je še bolj neverjetno; večina različic (variacij), ki povzročajo obolenja, je običajno prisotnih v človeški populaciji: najmočnejša variacija obstoja pri kar 80% ljudi brez bipolarne motnje in 85% ljudi z to boleznijo. Kar implicira domnevo, da so te različice oz. variacije na splošno ugodne, do problemov pride le takrat kadar njihovo število preseže magično mejo.

Da bi lažje prišli do razumevanja te kompleksnosti želijo znanstveniki osnovati obsežno mednarodno databazo, ki bi vsebovala popolne sekvence DNA baz v genomih stotine milijonov ljudi. Idealno bi bila tovrstna databaza na voljo vsem profilov biomedicinskega raziskovanja z namenom analize, hkrati pa bi nudila temelj za razumevanje genetskih komponent vseh človeških značilnosti. Tu imamo v mislih ogromno podatkov – samo pomislite na tabelo s tremi milijardami stolpcev in 100-timi milijoni vrstic – ki pa jih računalniška tehnologija lahko zlahka obvladuje. V desetletju bodo po predvidevanjih stroški sekvencioniranja vseh 3 milijard DNA črk v posameznikovem genomu padle s sedanjih 2 milijonov ameriških dolarjev na 1000. Upanje ostaja, da bo tovrsten zapis služil kot rutinski del posameznikove zdravstvene kartoteke in s tem omogočal zdravnikom predpisovanje genomu specifičnih zdravstvenih tretmajev.

Medtem odkritje RNAi ponuja povsem nov, bolj oseben način bolezenske terapije. Medtem ko zdravila učinkujejo na proteine, bi RNAi terapija imela učinek na ekspresijo same DNA in s tem preprečila oz. obrnila potek bolezni kot so Alzheimerjeva, Parkinsonova bolezen, Huntingtonov sindrom, bipolarna motnja, shizofrenija in ostale. Nekatera tradicionalno obstoječa farmacevtska podjetja se že zanimajo za nova odkritja. Najmočnejša med njimi se naslanjajo na RNAi terapevtski pristop, da bi zapolnili vrzel, ki nastaja ob odkrivanju tradicionalnih zdravil. Novartis in Roche sta podpisala licenčne pogodbe z biotehniškim podjetjem Alnylam (ustanovil Phillip Sharp) in zakupila nove terapevtske tehnike, ki se jih v finančnem smislu ocenjuje tja od 700 milijonov ameriških dolarjev vse do milijarde; Merck je plačal znesek 1.1 milijarde ameriških dolarjev in s tem kupil popolne pravice biotehniškega podjetja, ki poseduje portfelj RNAi intelektualne lastnine; londonska firma AstraZeneca se ponaša z 405 milijona ameriških dolarjev vredno pogodbo z Alnylam-ovim tekmecem Silence Therapeutics.

Eksplozija genetskih odkritij se kot kaže še ne umirja. Vsak mesec se na seznam uvrščajo vedno nova obolenja, biologi pa pospešeno odkrivajo kako povezave med geni – in SNP – obolenji ponujajo razlago na kakšen način lahko proteini in ostale molekule »ob neprimernem obnašanju« povzročijo različne zdravstvene težave pri ljudeh. Ostali znanstveniki se družno trudijo pospešiti biološko revolucijo. Kot rezultat njihovih naporov bo lahko mnogo otrok, rojenih letošnje leto, še vedno živih in zdravih ob pričetku naslednjega stoletja, ko bodo lahko zrli nazaj s spoštovanjem na odkritja biomedicinske genetike leta 2007.

Dve revoluciji

Spremljajte večja odkritja v znanosti in ugotovili boste, da so fiziki dominirali 20. stoletju (označeno z rdečim tiskom), biologi in genetiki (modri tisk) pa dominiraju sedanjemu, 21. stoletju.

fiziki – označeni z rdečo barvo

genetiki – označeni z modro barvo

Leta 1866 je avstrijski menih Gregor Mendel eksperimentiral z grahom in objavil znanstveni članek o zakonih dedovanja.

Leta 1905 je fizik Albert Einstein predstavil štiri dela, ki so redefinirali takratno vedenje o času, prostoru, materiji in energiji.

Leta 1906 je bil prvič uporabljen termin »genetika«.

Leta 1913 je Niels Bohr s pomočjo kvantne teorije postavil trditev, da elektron v vodikovem atomu ne seva elektromagnetnega valovanja. Bohr je trdil, da atom ne seva, dokler vztraja na istem tiru, pač pa atom odda sevanje, ko elektron preskoči z enega tira na drugega bližje jedru in narobe, če atom sevanje absorbira, to pomeni, da je elektron preskočil na bolj oddaljen tir. Torej je elektromagnetno sevanje v zvezi s preskoki med "energijskimi nivoji" atomskih delcev in ne z nihanji ali pospeški teh delcev.

Leta 1915 je Einstein, v tistem času že svetovno znana osebnost, končal teorijo o splošni relativnosti, kjer opiše gravitacijsko silo kot posledico ukrivljenosti prostora in časa.

Leta 1927 so eksperimentatorji dokazali, da se lahko materija obnaša kot val.

Leta 1929 je Edwin Hubble odkril, da se oddaljene galaksije odmikajo hitreje kot bližnje, kar namiguje, da se vesolje širi.

Leta 1942 so priključili prvi nuklearni reaktor. ZDA so takrat pričele z »Manhattan« projektom, katerega cilj je bil izgradnja atomske bombe.

Leta 1953 sta James Watson in Francis Crick pretvorila gene iz abstraktnega pojma v molekularno domeno DNA dvojne spirale/vijačnice.

Leta 1969 so našli prvi neposreden dokaz, da kvarki dejansko obstajajo znotraj protonov in nevtronov.

Leta 1980 Kary Mullis iz Cetus Corporation izumi tehniko za kopiranje DNA sekvenc, za kar prejme Nobelovo nagrado leta 1993.

Tekom obdobja 1984-86 se fiziki zavejo, da lahko s teorijo strun opišejo vse znane delce in njihove interakcije.

Leta 1989 je bil ustanovljen National Center for Human Genome Research, da bi spremljali 3 milijarde ameriških dolarjev vreden projekt zapisa in sekvence človeškega genoma.

Leta 1995 je Craig Venter zaključil prvo sekvencioniranje celotnega genoma živečega organizma, bakterije Hemophilus influenzae.

Leta 1997 so raziskovalci s Scotland's Roslin Institute sporočili novico o prvem uspešnem kloniranju ovce, s prenosom celičnega jedra odrasle ovčje samice v embriotično celico ovce. Rezultat je bila Dolly.

Leta 2000 je bil končan in objavljen grob zapis človeškega genoma (Human Genome Project and Celera). Prvotno je bil rezultat planiran v 15-ih letih, vendar je hiter razvoj visoke tehnologije ta čas bistveno skrčil.

Leta 2004 je biolog Eric Lander prepričal MIT in Harvard, da sta združila vire in ustanovil Broad Institute, ki preučuje genetsko osnovo širokega razpona fizioloških, infekcijskih in psihiatričnih bolezni.

Leta 2007 so genetiki objavili številna znanstvena dela, ki dokazujejo identifikacijo specifičnih, podedovanih sprememb v DNA, ki so vzrok sladkorne bolezeni tipa I in II, shizofrenije, bipolarne motnje, lupusa, multiple skleroze, koronarnega srčnega obolenja, zelene mrene, vnetja mehurja, hipertenzije, črevesnega raka, raka dojke, prostate in danke ter drugih razširjenih obolenj.

Avtor: Lee Silver
Silver je profesor molekularne biologije na Princeton-u. Je avtor knjige Challenging Nature. Finančno ni vezan na nikakršno biotehniško oz. drugo podjetje.

Vir: Silver, Lee (2007): The Year of Miracles. Newsweek: št. 16, oktober 2007.

Prevod: Monika Justin