TEBI

Iz srca poeta gospoda Jožeta Klančnika, nekaj kar je bilo skrito vrsto let v ozkem družinskem krogu in smo slišali le nekateri.

PREBUJENI

kot oplojene ptice na nebu
in prav tako drobni,
brzšumni pri vzletu
in še tišji pri padu,
odhajamo kot maravlje
v pohod v neslutene predele
in nosimo bisage malih sanj
čvrsto v roki,
kajti bojimo se,
da nas na poti ne oropajo.

V zanosu več ne vemo,
kam smo odšli,
kam nas vodi pot
in kje se končuje.

In v zadovoljstvu,
da smo na poti,
pojemo vsak svojo pesem,
ki ji sledimo,
kot da prihaja od nekod
nepoznana, da se spoji z našo.

KO SE DOTAKNEM SVILNATIH RAMEN

umirava in novo se rojeva.
Ko se dotaknem miselnih bremen,
sežigava vse včerajšnje do dneva.
Ko hodiva v kristalni rez noči
iz najinih ledij jutro se rodi.
Poljub v trepečem hrepenenju tvojem
se topi
in vse, kar si
in vse kar sem,
je najin stenj
iz večnosti
v večnosti hotenja.

PLETEM TI

pletem in stapljam se s tvojim obrazom.
Pletem ti jopič
v teh belih jesenskih nočeh.
Stapljam se z dušo,
se z dušo sanjavo;
pletem solze med zbodljaje
solze.
Z vsakim ubodom se solza utrne,
solza utrne in zaskeli.
Vetrič ob mraku
mi okna potrese,
okna potrese -
kot tvoj glas boli.

Pletem ti jopič
in pletem ti solze,
pletem ljubezen
v teh belih nočeh.
Vsak dan megla je
in vsak dan november,
vsak dan brezup
mi kapa v srce.

LJUBEZEN VPETA

brez besed objeta
v votlo neskončnost
raziskovanja,
poljub,
razvneta meja
bolečine strasti.
Dotik
večni ogenj prehajanja.
Nasmeh
razdajanja
v dobroti odsvajanja.
Stvaritelj si,
kot mi vsi,
ki žgoče zremo
v prozornost pra-dni
in nežno pijemo
sprotnost
z dlanmi.